Ni upanja,
kadar ni hotenja,
ne cilja poti,
če ga ne bi rad dosegel,
prehodil razdalje,
uspel s trudom.

Tako nekako do tu,
še zmorem misli.
A slika se obrne,
naenkrat se spremeni
v bistvo brez smisla,
kakor bit prava
brez navidezne
standardne
urejene fasade.

Postane bistvo
prazno jedro,
hotenja sproti
odmetavajoča,
lutka na pol živa,
hodi, se hrani, spi
in za konec še navidezno
po uravnavanju zmernosti
se živi.

Bolj kot fizično ne,
ostane niti ne uganka,
zgolj drugačnost,
ki je odvrgla
pravico samega sebe.

Podzavestno zavračanje
upanja v prvi osebi ednine,
pa začuden pogled mi obrne oko,
nekam v kot straha,
kot da jedro zmore
še huje kot smrt.

Zdaj šele vidim,
ne poznam ljudi.

Kateri kot naj bo samo moj?
Zmerno pravi,
za zdravo mirnost stanja.

IŽ-lev