Topli sončni žarki božajo pokrajino. Toplota dehti in nežen veter pihlja po dolini. Tišino vsake toliko časa prebujajo zvoki življenja, različni glasovi uprizarjajo spev, ki potuje tja v širno dalj. Mirno je v tej skriti deželi skriti pred radovednimi očmi, še čas ne beži tako hitro tu, v tej tihoti zelenega bisera. Dan se drami in radovedne oči božajo in tipajo, raziskujejo in hodijo po tej silhueti prelepega sveta. Šelestenje listja odzvanja v ušesih, kot lepa pesem, ki se te dotakne v vsej svoji lepoti z svojo preprostostjo in svojo pristnostjo. Dehteči cvetovi pravkar odprtih cvetlic privabljajo nasmeh na usta in človek občuduje ta prelepi zeleni svet. Dih prvinskosti je v tem nedotaknjenem svetu tu doma, čudovit svet, tako enkraten in neponovljiv, samo ujeti in vdihniti ga je potrebno, začutiti njen dih in doživetja se prebudijo v vsem svojem prečudovitem čaru in spregovorijo svoje prelepe zgodbe.
Človek se z svojimi očmi dotakne zelenih livad, ki se razprostirajo v širni daljavi tja proti svetlečem obzorju, ki se kot škrlatna zavesa dviguje na koncu te pokrajine, igra Narave je igra svetlobe in senc, je simfonija, ki poje svojo prečudovito pesem, z svojim odelom se hvali, že nežen cvet se nenehno spreminja, od mladega brstiča do popolne preobrazbe v cvetočo lepoto, ki ti vzame dih, a se le nemo dviguje proti svetlobi. Njen čar nikoli ne zbledi, z časom se narava vedno preobrazi, mogoče smo tudi mi na tej poti in nič ni večno na tem našem svetu.
Nekje daleč stran se pogled ustavi na sinjemodri površini, ki rahlo trepeta v daljavi. Malo jezero se koplje v sončni svetlobi, svetloba se odbija od vodne gladine in uprizarja igro svetlečih utrinkov, ki izginjajo in se pojavljajo, nam mežikajo in nas razveseljujejo, to mirno, prečudovito jezero obdaja zelenje, ki kot vodni slapovi padajo proti vodni površini, šumenje potočka in tihi glasovi ptic, ter glasni glasovi skritih živali, ki nas obdajajo, nas dramijo. Igra narave je preplet tisoč in tisoče življenj, njena prepletenost in soodvisnost je skrivnostna sila in svetlobni žarki trepetajo in trepetajo na gladini valujočega jezera. In dan se počasi prevesi v noč, zvezdice zaspanke, zvezdice krasotice se pojavijo na nebu, vodna gladina na jezeru se umiri, a posamezni zvoki naokrog nas opozarjajo, da tu nismo sami. Noč nam z sabo prinaša nova presenečenja in pogled se zazre v kristalno jasno vodno površino. Zvezde se svetlikajo na njeni površini, mali odsev neskončnosti in naša senca v tej globini temnega jezera, človek se ustavi in dih se umiri, pogled se mu zažre v kraljestvo nebeških zvezd in zvezdice v vodi prično plesati in se igrati, pesem in smeh imajo na svojih ustih, tu, zdaj, v tem trenutku, nekje, tu zdaj….

Pesem narave-

dih odseva neskončnost-

zvezde v brezčasju.

francitraven