Doj zarigjeno - zapahnjeno, zaklenjeno

Pametüvo - star običaj, tepežkanje

Gožica - šiba, spletena iz vrbovih vej

Luštna

... tudi na Gorenjskem smo rekli :

A sə šu ûrata zarignt?

Lp, Marija 

Ja, tak zapah so imeli, za zarignit zvečer.

 Ključ za vhodna vrata se je pa uporabljalo samo takrat, ko ni bilo nikogar doma (se pravi skoraj nikoli). Ampak tisti ključ je bil pa konkreten, težek. Bohnedej da bi komu na nogo padel.

V tej natančno izbrušeni pesmi se sliši glas prednikov. Dragoceno!

Lp Matjaž

Lepa.

Lp Tolminka

Hvala tolminka. 

čudovita je, po moji oceni, ta tvoja pesnitev. Nikjer angleških in drugih tujih popačenk, nikjer tujerodne misli in navad. Pristno, čisto, dragoceno. Ravno prebiram knjigo Narečno besedje slovenskega jezika (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba) in sem bil zelo vesel srečanja s tvojo pesmijo.

Jaz sem doma v vasi pri Kopru, ki jo je bivši minister za promet v  eni od slovenskih vlad, Livij Jakomin,  opisal v knjigi Vas, ki je več ni. Vas seveda obstaja, se širi, a originalnih domačinov in njihove govorice,  navad in običajev skoraj ni več. Le še nekaj vzorcev staroselcev nas še obstaja.

Zdenko, hvala za tvoje besede.

Veseli me, da si v tej pesmi našel košček veselja zase.

Ponekod so vaške skupnosti žive in živahne, ohranjajo tradicijo in običaje.

Drugod žal ne.

Slovenščina, bogata v vsaki črki in besedi. Pisana in mnogoplastna.

Danes vidim, kako dragocena so bila poletja in šolske počitnice, ki sem jih kot mestna smrklja preživljala pri sorodnikih na stari kmetiji v Prlekiji.

Naučila sem se mnogo in še več. Predvsem pa pridno delati, vztrajati, spoštovati starejše, spoštovati naravo in govoriti prleško.  Celo na Pametüvo smo hodile z bratranci in sestričnami, me, ljubljančanke. In kako so nas bili stari sosedje veseli....

Dragocenosti, ki rastejo in zorijo z menoj.

Zdenko, kar vztrajajte staroselci. Z vsakim od vas je naša preljuba dežela bogatejša.

Matjaž, 

in moji predniki zares še živijo v meni. Rada sem jih imela. Bili so mi drugi dom. Vesela sem, da se sliši njihov glas skozi besede mojih pesmi.

Koliko spominov, koliko nevsakdanjega za ljubljansko okolje, v katerem živim že od rojstva.

Zanimivo v otroštvu pa mi je vedno bilo, da po povratku nazaj v Ljubljano, nisem znala več govoriti ljubljanščine. Sem potrebovala kar nekaj časa za ponovno adaptacijo na jezik okoliša. 

Pohvalno, da se ohranjata narečje in oris starih običajev iz časov, ko ekrani še niso vladali svetu. 

somišljenik Timy, hvala za postanek in lepo misel.

Dovoli mi, Maša, da ti, kot dodatek komentarju na tvojo čudovito pesem, izdam kje je moj dom, dom mojih prednikov in njihove govorice, kulture in življenjske odvisnosti od velikega mesta. 

Moji predniki in jaz izhajamo iz območja jugovzhodno od Kopra. Predel je imenovan Šavrinija, tam živeči domačini, ne priseljeni smo Šavrini in Šavrinke, življenjslo smo bili odvisni od Trsta in Reke. Ne obstaja šavrinski jezik ali dialekt, pač  se v Šavriniji govori mešanico narečij iz hrvaške in slovenske Istre. Po verodostojnih dokumentih, ki sem jih uspel najti , so moji predniki okoli leta 1550 prišli na območjee hrvaške Istre iz neke vasi v zaledju Dubrovnika..v krvi imam tudi, spet po dokumentik, kri napoleonovega vojaka, ki je dezertiral, ostal v Šavriniji in se tam združil z žensko linijo mojih prednikov..skratka sem skoraj kot nek staroselec ameriški Indijanec, ki se neprestano prilagaja novim gospodarjem..primer: stari oče je bil avstroogrski vojak, boril se je v Galiciji, moj oče je bil italijanski vojak, nasilno mobiliziran in odpeljan na jug  Italije, njegov brat je bil partizan v Gubčevi brigadi slovenske vojske, jaz sem bil v Titovi gardi v JLA v Beogradu, moj sin v raketni enoti slovensk vojske....ni še konec...

Šavrinke. ♡

Prejšnje šolsko leto je hčerka (gimnazijka) imela knjigo o Šavrinkah na regijskem za Cankarjevo priznanje.

Brala je knjigo in mi pripovedovala o dogajanju. Kako so te ženske trdo garale in nosile v Trst prodajat dobrine, da so preživljale družine.

Veliko zgodb se me je dotaknilo, o težkem življenju in požrtvovalnosti teh žensk.

Poznati svoje korenine; koliko okoliščin se je moralo poklopiti, da smo sploh prišli na ta svet.

Hvala za utrinek tvoje zanimive osebne zgodovine.

 Lep in naj bo to koristen klic vsem mladoselcem, da s pesmijo doživijo prvinskost dragocenih običajev, ki so združevali ljudi, ulice, soseske ..

Lp, Caki

Imenitno: ko se izročilo in jezik zlijeta z vsebino pesmi ... čestitke,

lp, Ana

Naj živi.

Hvala, Ana

Caki