Pokličem te, da poklepetava.

Saj vem, da si nimava več kaj povedati, ampak občutek, da si tam me sili, da vse še enkrat ponovim. Prešine me, da sem, v tej zvezi, samo jaz jezdila mavrico. Ti si pa trdo stal na zemlji in iskal razloge zakaj je ne moreš videti.   Še naprej je neznosna vročina. Glej mene polno korajže, ko hodim po tankem ledu prepričana, da bom tako ušla žegi. Sprašuješ me, če se hecam in pozabljaš, da je v vsakem hecu pol resnice. Zato ga stisnem v kot in ga začnem cediti. To me nekako pomirja in prepriča, da je resnica napačna. Veliko napačnih resnic.   A brez resnice hec ni popoln.  Sta samo dve polovici, dva žalostna dela tako, kot sva midva. Oh, pozabila sem zakaj sem te že klicala. Spomnim se samo,  da sam imela neko lepo misel o megli in o nama.   P.S. Še vedno imam uro prednikov,  ki neha biti, ko nekdo umre.

branka