Ko je preveč ljubezni v enem,

se prižgejo zvezde srca;

telo, ujeto v noč krvi

vstaja v soju mesečine,

da doseže breg reke ...

Reka je vedno vabeča,

v večnem spreminjanju;

oba sva bila v tej reki,

zato je tako zelo najina.

Moj avto je lahko balon.

Sedem za volan in zaprem oči.

Vozim visoko nad lučmi mesta,

vozim med oblaki, da dosežem breg

in zabredem v najino reko.

Prekipevaš od moči in dobrote,

veš, da je tvoj objem vedno pravi.

Objameš moje zvezdno nebo,

tako da zažari nebroj utrinkov.

Počasi se zbujam v jutro

vstajajoče svetlobe in miru,

ki se dotika vseh kotičkov temine,

ki jih prekriva neizprosna koža.

Nada