Spati ne morem, ura je tri, 

kako vsaj do sedmih prebiti še čas? 

Ljubica moja pa trdno še spi, 

obraz moj dotika njenih se las. 

Malo spim vedno, že od otroštva,

bral sem da pametni spijo tako... 

Ko v posteljo grem níkdar ni poroštva, 

da spal bom kot top, ali uro samo. 

Včasih kar oblečem se in ven grem na zrak, 

mesto še spi, sam se sprehajam. 

Drugič počakam, da prvi me vlak, 

na morje odpelje ker tja rad zahajam. 

Tolažim se z mislijo da dlje bom živel, 

ker spati predolgo... skrajša ti dan. 

Vseeno sem vedno po tihem želel, 

spati do zore vsaj, vstati naspan. 

Dragon