Še spomnim se, bil dan je siv, brezčuten,
ko sem odpravljal se na pot brez cilja,
vedoč, da mi ledeni mraz nastilja
iskreči srež v srce, glasnik zlosluten.

Vejevje spalo je v objemu zime,
ki z ivjem je odela ga v belino,
obdanega s stekleno pajčevino
v tišini igre srčne pantomime.

Takrat spoznal usodo sem poeta -
presunjen sem obstal ob nje krasoti,
ki s sanjami se v verzih tu prepleta

v naslado, kjer skušnjava me premoti
da pojdem tja, kjer vem, da se obeta
nje ogenj, ki me spremljal bo na poti.

Dejan Bosil