Začnem z jutrom;
bi se oblekel?
ah ne ...
Bi si skuhal kavo?
ne še...
Bi šel kar tak,
ven,
na mokro jutranjo travo?
Mogoče, ampak ne danes ...
Bi šel v gozd?
Me mika,
ampak pred tem bom moral
vsaj kaj
na sebe dati,
in nekaj kave v sebe zliti,
da se bo dan postavil nazaj
v okvirje, ki so mi jih drugi določili.

Ampak res bi rad – kar tako
brez vsega,
skakal pod krošnjami dreves
in pustil, da nežen dež moči mojo kožo.
Za tisto malo svobode
bi odložil za nekaj časa
tkanino civilizacije.
Ulegel bi se v listje ali v travo
in gol kot sem prilezel na svet
uprl svoj vprašujoč pogled
v krošnje dreves,
ki se vsak dan vzpenjajo do nebes.

Tomaž Jevšenak