Jesen
je kot ženska
v zreli lepoti.
Prihaja z mirnostjo in s toplino v očeh,
s sadovi sončnih dobrot v naročju.

Utrujeni roki
ji počivata v mehkobi vetra,
pozdravlja zapoznelo nabiralko medu
na zmedeni roži, ki jo je ohladila
jutranja rosa.

Zadnjič
hvaležno poljubi sonce, vedoč,
da je čas vročih podvigov mimo.
Svoj čar nosi neslišno,
neizogibno se stara tja proti zimi.
Sneg bo nežno zaprl vrata za njo.

Ida Semenič- adisa