PRIZEMLJENA
Ko lezem v hrib, strmina se mi roga,
a težke misli v gozdu se zgubijo,
več niso breme, v prsih ne bolijo.
Zasopel dih, edina je nadloga.
Glej, tu pod mano listov je preproga.
drevesa, ki ob strani mi stojijo,
kot da ničesar več se ne bojijo,
med smrtjo in življenjem vlada sloga.
Objamem deblo in poslušam pesem,
pretaka se iz korenine v veje,
s seboj te melodije zven odnesem.
Zdaj v meni se razliva, da me greje,
da hlad jeseni v toplih barvah nesem.
Umirjeno, sproščeno, me nasmeje.
Kako lepo opisano. Življenje ki diha in s svojim minevanjem daje življenje naprej.
Drevesa, listje, zrak in zemlja.
Hvala Maša tvoje besede pobožajo.
Lep večer
Olga
Lepo. Mir,
- med smrtjo in življenjem vlada sloga
v zadnjem verzu prve tercine, bi na začetek dodala nepoudarjen zlog
z najlepšimi pozdravi
pi
Hvala, Irena iz srca. Zdaj melodija bolje zveni...
Želim ti vso srečo.
Lp. Olga
Super ---
Tole se mi zdi malce površno:
"da hlad raztresen med ljudi prenesem."
Lahko pojasniš?
Namreč:
"Med ljudi" se ničesar ne prenese, prenese se "na ljudi".
Pa tudi - simbolično je "hlad"nekaj negativnega, tako da tematsko ta pesem na zaključku skrene od začrtane poti??
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 27. 09. 2024 ob 18:55
- Prebrano 246 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 140.5