zanimivo je tudi, kako življenske okoliščine "ustvarijo" pravilo, družbeno normo in naposled zakon (kot v primeru špartancev, ki so šibke otroke izpostavljali smrti). vsi so se s tem strinjali. ali pa vsaj pisniti ni smel nihče. sočutje je slabost. tako aristotel, nietzsche, vsi, ki so videli vzor v militantni družbi. čudna so pota gospodova. ta ista šparta je obvarovala demokracijo zahoda in s tem omogočila, da se je kasneje razvilo krščanstvo, ki usmiljenje postavlja na piedestal. 

ostane, kar si rekel. tudi razsvetljena duša propade, zgreši v sponah mesa.

dandanašnji zveniva preveč zastarelo. ampak, po toči zvoniti je prepozno. jeziki so zmešani in zavozlani. kaj stori izkljucno posvetna oblast, recimo na kitajskem, že vidimo in bomo še videli. vstopili smo v vojno iz katere mogoče ni povratka. 

kaj naj rečem. lepo je spominjati kristusovo ime in, da to tukaj ni vse, kakor ves svet verjame, da je. ampak bojim se, da doniva v prazno.

srečno, tomi,

lp, m

Ne donita v prazno, miko.

Mlada nadebudnost mora preskusiti, kaj je dobro in kaj ne. Zato, da se nauči razločevati. Eni verjamejo na besedo, drugi morajo izkusiti na svoji koži, s posledicami vred.

Mlado telo mora biti razgreto, da gre življenje lahko naprej. Da si želimo nadaljevati vrsto. Nagoni so nam dani, da preživimo, kot posamezniki in kot človeštvo.

Ja, po defaultu se stvari izrodijo. Moralo in etiko človek tepta, potem pa dobi nogo nazaj. Zgodovina to dokazuje.

Slej ko prej pa se nekje ustavimo (ali pa nas življenje strese), da se vprašamo, kaj je kaj, kdo je kdo, kje smo in kam gremo .... odgovori pa potem kar prihajajo, vztrajno in počasi. Vztrajno in počasi. Mlini meljejo. Človek dozoreva, postane moder. In pripravljen na pot.

Tale mi je všeč: ko zberemo dovolj spoznanj o življenju in o tem, kaj je dobro in kaj je prav, smo že prestari, da bi ta spoznanja lahko uporabili.

tomi, hvala da si s svojimi pesmimi "uporniško alternativen" današnjemu času in modernim pogledom na svet.