Izgubljena karta
Čutim te
Bela dama
Prefinjena in fluidna se spuščaš nad nas
Trosiš srebrne igle
V naše razbeljene glave
In se krohotaš
Nekoč je bilo vse oprijemljivo
Gnetli smo mehko meso
V gnezda valili brezbrižnost
Ustavi se vendar!
Zakaj bruhaš zmrzal
V še vedno tople izdihe
Tatica pretkana
Kradeš nam nemi čas
In šteješ srčne utripe
Zakocaš vsak novi up
Zabrišeš vsako sled
Nato nas preprosto - izbrišeš
Spomni me na pravljični lik, kot kakšna hudobna ledena kraljica iz zgodbice ali risanke.
Res, tudi mene ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
