Sedim nad mestom v tihem gozdu
prebuja jutro se, na cestah že vrvi,
meglice se sprehajajo po polju.

S pogledom sem objemal zvezdice zaspane,
na nebu celo noč svetile so le zame.
Luna nad obzorjem vztraja, vztraja.

Z zadnjim nočnim srebrom boža gore,
na horizontu prva barva se prikrade
izza oblakov Sonce v novo jutro vstane.

V daljavi oživijo mesta,
hrup ljudi prikrade se na polje,
ptičje petje vnese ritem v naše misli.

Sedim nad mestom v tihem gozdu
Luna nad obzorjem vztraja, vztraja.
Izza oblakov Sonce v novo jutro vstane,
ptičje petje vnese ritem v naše misli.

Tomaž Jevšenak