Sen
(po Lermontovu)
1914 pradedku v spomin
»Na vzhodu, kjer zdaj smrt kosi velika,
ležim sred njive s trupli posejane
brez glave, tog. Iz še kadeče rane,
vse črne in ožgane od smodnika,
mi kri po kapljah v tujo prst pronika,
somračno je, za skalne velikane
luč sončna skrvavi in noč nastane,
že mrtvemu pa se prikaže slika
mi v snu: v domači vasi zrem zabavo;
veselje, smeh, povsod se vino toči,
le ti, preljuba, hraniš trezno glavo,
čemu?« »Ah, strah me žre uničujoči,
saj tvoje truplo videla brezglavo
na polju bojnem v sanjah sem sinoči ...«
Bravo, Matej!
Povsod tam se pa vodka toči ... ;-) lp!
Poslano:
25. 09. 2024 ob 10:34
Spremenjeno:
25. 09. 2024 ob 10:36
Odlično, Matej. Od začetka do izrekanja v konec.
Le tu bi morda zaradi ritma zamenjal vrsti red besed:
ležim sred njive s trupli posejane,
brez glave, nem. Iz še kadeče rane,
lpi
Poslano:
25. 09. 2024 ob 10:41
Spremenjeno:
25. 09. 2024 ob 10:58
Na vzhodu, kjer zdaj ...(praded je padel na vzhodni fronti, 1914, od topovske krogle, ki ga je obglavila)
hvala obema, še google prevajalnik pesmi, ki je bila za navdih:
Sanje
Opoldanska vročina v dolini Dagestana
S svincem v prsih sem nepremično ležal;
Globoka se je še kadila rana
Po kapljicah mi je tekla kri.
Ležal sem sam na pesku doline;
Skalne police gneče okoli,
In sonce jim je žgalo rumene vrhove
In peklo me je – a spal sem kot mrtev.
In sanjal sem o sijočih lučeh
Večerna pogostitev v domovini.
Med mladimi ženami, okronanimi s cvetjem,
Tekel je vesel pogovor o meni.
Toda brez vstopa v veseli pogovor,
Sedela tam je ena sama, zamišljena
In v žalostnih sanjah njena mlada duša
Bog vedi, v kaj je bila potopljena;
In sanjala je o dolini Dagestana;
Znano truplo je ležalo v tisti dolini;
V njegovih prsih je bila črna rana,
kadila se je in kri je tekla v hladilnem curku.
Poslano:
25. 09. 2024 ob 14:33
Spremenjeno:
25. 09. 2024 ob 14:37
Da spraviš zgodbo, ki te je navdihnla, v formo - zahtevno delo. Ki je uspelo. :)
(tudi moj praded je padel v vojni tujih zob in dom mu je zdaj Doberdob)
Odlična, Matej.
Odlična zgodba odlično upesnjena.
Bravo. Kako lepo teče ritem v tem baladno temačnem sonetu.
LpLidija
Čestitke Matej, ob branju sem se vživel v tvojo zgodbo, upam, da je nikoli ne doživimo.
Lp, Caki
Hvala za črtico in predvsem za branje.
Komentiranje je zaprto!
