zmeraj se začne počasi
s tiskarskim škratom
ali slabo slovnico
ali ljubavnim romanom ki ne gre nikamor
včasih
boš ugotovil da so te stvari med sabo povezane
ali celo obstajajo od rojstva
ali še huje
so usojene
ko začutim da neka neimenovana oseba
pripoveduje moje življenje
v moji glavi
počasi
in usodno
se opomnim
da nisem srečen
in nihče noče poslušati nesrečnega človeka kako besni
razen če
ni o nečemer kar ga dela še bolj nesrečnega
in nekoga drugega
vzhičenega
ne pišem tegale kot opomnik
ampak upam pa da se spomnim
kakšen je občutek
Pa ne ljubavnih romanov, ki ne grejo nikamor. To se ne konča dobro.
Kronična nesreča tudi ne.
Zanimiva pesem, ob kateri premišljujemo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!