BOLNIŠKA POSTELJA
Sprašujem se, zunaj
je noč ali dan,
ko tu sem priklenjen,
nebogljen, čisto sam.
Obletavajo misli
me težke, nadležne,
oh, kratki trenutki so,
ko zapusté me!
Močan in dejaven
zdaj na pósteljo dét,
v delčku sekunde
se porušil je svet.
Kot ótrok odvisen
sem od pomoči,
potrpim, ves hvaležen
za drobne stvari...
Sprašujem se, zunaj
je noč ali dan,
čakajoč na trenutek,
ko domov bom poslan.
Na njej je nekdo, ki mi veliko pomeni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 25. 09. 2024 ob 07:25
- Prebrano 220 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 60.9