Na savskih nanosih
pod modrino ogrinjala
navideznega boga
ležijo naplavine
preživelega včeraj.

Sem že bila,
ko je voda izpodrivala
pošvedrane osnutke
verovanja v verjetnosti,
splakovala zametke
nujnih spreobrnjenosti?

Sem že dihala,
ko je nekdo zelen
bruhal modrino po nebu?

Sem že znala
gledati nenaučeno,
ko se je vame počasi vrinjal
duh ustrojene nenadzorovanosti?

Bila sem nebogljeno, nerazpoznavno Jaz.
Vrgli so me vate.
Nihče me ni vprašal,
kdo sem. Niti zakaj nisem.

Sem že bila?
Tebe še danes ni,
kljub naplavinam.

Modrina je prazno nebo.

Sámo.

Lidija Brezavšček - kočijaž