slovo
kje je teta
je vprašal štiriletni fantič
v zadregi smo molčali
potem sem rekel
v nebesih srček
kje je rekel
in nisem se mogel spomniti
nobenega presnetega verza
želeli smo se izogniti resnici
in vprašanju ki nujno sledi
četudi morda zamolčano
bom tudi jaz umrl
tako mlad je še
kje
na nebu
v zemlji
v srcu
nobena fraza
nobeno dejstvo
ni bilo na mestu
odšla je …
pri bogu …
še danes ne vem
čez leto dni ga je mama peljala
na tetin grob
na nagrobniku je pustil drobno školjko
ki jo je tisto poletje
našel na morju
tako se je poslovil od nje
morda se na vse preprosto navadimo
ja, Maša, takšna je naša zavest, vendar bom uporabil mogoče osovraženo besedo, je religiozna.
ta teta je bila moja mama. a kaj reči otročiču, ki je še sam v nebesih in je komaj pokukal v življenje.
mislim, da bitje intuitivno ve, od kod prihaja, kam gre in kaj je samo po sebi. vendar je hotel potrditev od starejših. in starejši nimamo besed, ker vemo, da se z vsako besedo samo bolj zapletamo.
verjetno je kasneje s pomočjo mame le vzpostavil odnos do tega pojava, ki ga imenujemo smrt. in je šel čez paradoks. podaril je nekaj nekomu, ki ga več ni. in to je človeško.
lp
Sam je dojel, da slovo ni zadnje dejanje. Spomin ostaja kot poletje v školjki.
Lp, Caki
Samo otroci so v vsem vedno popolnoma iskreni. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 21. 09. 2024 ob 07:25
- Prebrano 364 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 240.28