Ostanki mistike v kljunu

galeba, ki ga še ni slikal

noben turist,

plaže, ki ne nastopajo,

hiše, ki ne pozirajo,

babice, ki ne verjamejo,

da so stare

in po otoku dirjajo s štirikolesniki.

Meduze, ki imajo tukaj

stalni hišni naslov –

nihče jih ne preganja,

noben otrok, s sončno kremo ocvrt,

ne pobrcuje v njih.

Pomoli, ki so iz razpadajočega lesa,

a ne škripajo –

nihče še ni zlorabljal

stvarne teže človeškega mesa.

Kraj je zračen in čuti se,

da grehov na kvadratni meter

skoraj ni,

le ptice

in rože in hruške in jabolka,

ki rastejo v še tako zimskih vasicah,

nosnice polni mešanica gozda in živo zelenih alg, 

smreka,

ki z eno nogo že sili z balvana

v črno gladino.

Ljudje, ki se smehljajo ljudem –

turistov je tu tako malo,

da vaščani čutijo, da jih pravzaprav obiskujejo 

le domačini –

drobna peščica rojstev v svetu, ki jih ta otok

ni mogel prestreči.

Eva Šubic