... Zelenina prodira v rumenino in

rumenina v rjavino, in ob tem nastaja

samota; samota, ki ni osamljenost,

ampak mladostni vrelec večnega porajanja.

Gozdovi napenjajo mreže v katere se

ujamejo sanje teles v mirovanju, drevesa

jih posrkajo v debla in prebavijo v korenine,

v nov dan. Kdor bi temu pripisal brezglavo

sanjarjenje, ne dopušča svoji otroškosti,

da postane sladka stvarnost. Borimo se

z vetrovi, ki so nastali zaradi sprenevedanja,

z množenjem let in ki niso prirodni.

Demon šepeta iz zaglavja in se pretvarja

za glavnega očividca, spodmika upanje in

v kri naseljuje strup. Da bi se razblinil v

božansko bitje,  mu je potrebno pogledati

v oči. Odpadla peresa ptic selivk pobiramo

iz goščav in jih nosimo v domača gnezda.

     Kaj spletajo ozvezdja tam zgoraj,

ni tako važno, če njihov sij približa se

podnebesni meji, da zdrobi se na telesce

otroka, da to bila bi njegova mana, da tisto,

kar daje v svoja usta, ni uročena jed,

spočeta v zmoti, ampak dobrote po lastni

izbiri. In da njegov jezik ostane gibčen organ,

ne da bi se ga pridušilo in mu jemalo besede,

v kali zatrte. Da bi takšni zavoji na poti

služili dobremu vidu – to naj se mu ne brani.

      Omama je lahko slastna, a mora zdržati

tudi ko se izprazne in poleže svoje telo na

zemljo jutranje zarje. Dan nadaljuje v noč

in se spret prevesi v dan, in to obračanje naj

ne bi postaralo telesa, ne tajilo duha, ki v

tem telesu biva. Spomin polzi proti vrhu

takšnih anekdot in za to obstaja beseda:

nostalgija. Preliva se kot najslajše vino in

pade na sončno ali senčno stran bistre Zemlje.

     Otrok se danes prebuja z navdušenjem

in vrane na okenski polici potrjujejo to

sobotno osvetlitev kot trden korak naprej.

Naravni vir toplote je zamenjalo ognjišče,

veje dreves so kot slikarjeve roke, katerim

spremenljivo razpoloženje narekuje barve.

Volja išče nove oblike, spodbuja prasketanje

in zemeljska površina se temu prilagaja,

počasi a vztrajno. Sivo-beli oblaki vladajo podnebju;

spustili so se do ravnic in v kotline, mesec je

dosegel svojo polnost in zdaj je mesečina

tisti izvor, ki sveti na pokrivala hiš.

Pajek v kotu nad zaveso spleta mrežo in

čaka na zadnji mrčes pred izumrtjem. Knjige na

polici postajajo glasne, nasanjan balast teče

kot zlitina skoz srce v prostor in nekaj od

tega gre v besede, ostalo se razlije kot

voščeno rdečilo po oltarju svetišča ...

Luka Višnikar