Ko te je prijelo domotožje, kar sem začutila pod
rokami, si začel mencati kot šolarček, ki se je polulal v hlače, ko
ga je trgovka zalotila, kako se baše s čokolado, ki se je šopirila
na polici v trgovini in ga ščegetala v nos. Le hip, ki sem ga ujela
v svoj pikolovski objektiv. V trenutku se je slika razmazala, začel
si mlatiti z rokami po zraku, kot da se hočeš uvrstiti v knjigo
rekordov v hitrosti spravitve zrnja v vrečo, zakričal, da ne boš
več poslušal mojih štorij o bivših ljubimcih, katere sem spravila v
šatuljo in ti dovolila, da jim pokukaš pod hlačnice in se postaviš
ob rob njihovi moškosti, na katero tako prekleto prisegaš, a se ne
zavedaš, da je to premalo, čeprav rada gladim tvojega jurčka, ki se
razbohoti v pravo gobjo pojedino in tišči v vrelo kašico, ki ti jo
potisnem pod nos. Le zakaj si tako prekleto predvidljiv kot
branjevka na tržnici, ki mi je ponujala petršilj in me prepričala,
da je boljši kot tisti, ki ga imam posušenega v posodici? Le zakaj
mi gladiš dlačice, če veš, da so šoferji podkupljiva roba in da te
lahko v trenutku zradiram z radirko, ki mi jo ponuja visokorasli z
novimi očali, ki me v hipu spremeni v pohotno psico, ki bi se
sparila kar na dvorišču. Le zakaj vztrajaš na polju, kjer so že
zdavnaj pospravili vse užitne pridelke? Jutri bo pretežno oblačno
so rekli po radiu ...