MELANHOLIJA
Na klopci so Župančičevi verzi.
Skušam jim posoditi glas,
a so zbledeli.
Usedem se.
Svetloba lebdi nad Krkino gladino
z odsevi labodov.
Vrba steguje tanke roke
in igra na strune.
Race vlečejo za sabo
kristalne zvoke keltske harfe.
Lepota brezčasja zaboli.
Zrak se zgosti.
Sladkast vonj podrgne ob les.
Stegnem roko.
Na dlani ostane toplina belkaste, prosojne kože
in hlad goste svile,
ki ob dotiku komaj slišno zašelesti.
Globina tvojih oči je tako močna,
da jim ne morem določiti barve.
Vem, da moje oči niso več zelene.
Z odločnim gibom razpreš trenutek
in napneš žametno vrv.
Z lahkoto, z neverjetno lahkoto,
nizaš bose korake.
Vrtiš se
med koprnenji in željami,
med pozabo in nedoživetim,
med zoro in zahodi;
med najglobljimi vzdihi,
ko se tako zgostiš ...
da izgineš.
Labodi glasno zakrilijo s krili in odletijo.
Zaprem oči.
Nada, ta melanholija kljub vsemu oznanja mehak, žametni dotik, saj je vsa narava na njeni, tvoji, naši strani in se lahko vedno znova vrnemo k njej in nismo sami!
Čestitke, lp, Caki
Ja, in vedno najdeš v njej delček sebe, pozdrave Nada
Zelo mi je všeč ta naravno-pesniško povezana dimenzija melanholije.
Predlagam pa brisanje:
Sladkast vonj se podrgne ob les.
In pa še to dvoje:
med koprnjenji => koprnenji
med najglobjimi => najglobljimi
Milan Ž. - Jošt Š.
Popravila, hvala za podrobno branje in popravke, pozdrave Nadqa
Super!
Milan Ž. - Jošt Š.
Sem se kar poleg tebe usedla in se -
med koprnenji in željami,
med pozabo in nedoživetim,
med zoro in zahodi;
nekako mehko zasanjala v Krko (*_*)
Lepa pesem, čestitke!
Pozdravček, Marija
Me veseli - Krka pa teče naprej, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 16. 09. 2024 ob 10:38
- Prebrano 278 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 196.02