želje se kopičijo za veselje ni prostora,
le-te se neuresničijo storim kar pač se mora,
stara šola me učila-je dubiš tist kar daš,
pa zjebejo pravila-te,če po njih se pol ravnaš,

in zdavnjaj si poražen,igra tvoja se končala-je,
vse kar mi je ostalo je svinčnik in morala-še,
biu važen nekoč zdej podobe te sem negativa,
srce mi poč,ker namest pozitive v njem žalost biva,

sediva le midva,znama odeta noč v mesečini,
nimava prostora,da v njega bi zatekla,
poeta skrbi zakaj ona odšla je v bolečini,

ni se poslovila,ona še adijo mu ni rekla,
mela vsega je dovolj,zakričala je IZGINI!!!
uzela je z jezika mu sonce,zanga je zdej megla

krof