...  Dež izpira v krogu tavajoče postave

in prinaša svežino pod obnebje. Prah se

oblikuje v gmote mulja, da življenje odvije

svoje roke v na novo začrtane smeri, zemlja,

ki že tisočletja prebavlja okostja in zapisuje

pozabljanja v knjigo zakritega preroštva,

nedotaknjenega. In da sodobnost ne ostala

bi v zatonu, spomeniki molijo svoje prste

v polmraku, čez temačnost padajo in se

zasidrajo v budnosti tistih, ki ne dovolijo,

da pozabilo bi se na govorico spregledanega

šelestenja, bučanja, šepetanja narave.

Ali ko glava pospešuje trenutnost v presežek

in s tem zapoveduje koreninam, da se

umaknejo nekam v skrajnost, potem potop

v srce postane kot plovec brez vabe.

      Vrane oznanjajo začetek smrti, ki se

razbohoti v poslednje veselje. Otrok riše

po svojem podkožju in čaka, da se na koži

izrišejo stvaritve, ki jih bo zajahal kot

vpreženega konja. Tudi takšen otrok se

kdaj rodi: zgolj za sprehod po prostoru in

času in da v utelešenosti poišče vnemo,

ki ga bo gnala do zadnjega razpotja v tej

prelepi gostoti. In ko drevesa slačijo svojo

osebnost, ko se odpovejo prirasti, takrat

je čas, da prepotujemo senčna območja in

posedemo ob ognjišču, najsibo to zunaj

ali znotraj.

     Mestne luči se smejejo izza šip, ki so

tudi ogledala. Srce odtava in se prepusti

magičnosti tega stalnega prehoda.

Noč je odeta v ogrinjalo odpadlih cvetov

in v zraku se čuti naelektrenost, pevci

v spremljavi violin in kitar pričarajo

metafizično vzdušje. Jaz pletem niti iz

osvetljenega podstrešja, otrok sedi na

stolu in zadovoljno pozibava svoje telo

naprej in nazaj, navzven in navznoter.

Slike se ponavljajo, ko kolesje počasi

premika septembrska števila, slike,

ki so radožive, in taiste slike zdaj

prinašajo lucidnost, romantiko tega

nenasitnega letnega časa. Vsak začetek

je neulovljiv in smrti se seštevajo do

konca tostranskega življenja. Kar se

spozna, se nadaljuje v nadaljnja spoznanja,

in kar se pozabi, odnese reka v krog za

ponoven vpogled.   

     Predzimsko bleščanje sonca.

Rahla otoplitev pred ponovnim odmikom

zavesti v žilne kanale, in ko nekoristno

premišljevanje razpade na koščke,

zavest se napihne v telesu – še močneje

razsvetljuje kot zunaj in še ena preobrazba

stoji na pragu hiše, in ta hiša je psiha

tega telesa. Človek je postal sestavljanka

tisočerih ostankov, ki se razpršijo čez

prostranost planeta, in ko se sestavlja v

celoto, to počne z zadržkom, če že ne

povsem nevedno. Na ulicah poniknejo

glasovi, ceste počivajo na drhteči zemlji,

otrokova zgodovina se priplazi nekje

iz drobovja in vse, s čimer ga je takrat

navdajalo življenje, privre v zavedanje

kot nenadna sreča, ki v telesu vzbudi ugodje ... ...

Luka Višnikar