V obleki so smetane beli kosmiči.

Po nebu veselo se danes lovijo,

igrajo se z žarki, se tiho smejijo,

ko z vetrom se vozijo kakor s kočijo.

So sončni obrisi res smešne oblike,

narisane z ogljem razmršene slike.

Brezskrbno med sencami skačem veselo.

Naenkrat stvari se v kontrast spremenijo,

ko iz beline skoz' grom potemnijo

in strele svetleče pogled zameglijo.

Modrina se skrije pred hudo nevihto,

zdaj potok razburjen pod njeno je ihto.

Kot puščice kaplje pretepajo luže,

pod nogami zemlja spreminja se v blato.

So čipke vpletene v razmočeno vato,

razvejane nitke v nebesno zaplato.

Temačno tišino prosojnost razbeli,

z grmenjem odkriva strašljive globeli.

Razprejo se vrata in sonce pokuka,

ki z zlato svetlobo poboža planjave,

poljube pošilja z vesolja daljave,

sušì spet zelene razmočene trave.

Glej, kot, da pred kratkim se nič ni zgodilo,

in spet je nebo svojo zemljo vzljubilo.

Tako kot odnosi se vreme spreminja.

Je jeza pred hudim nalivom prezeča,

ker nepredvidljiva je težka grozeča,

doklèr ni sproščena, je znotraj skeleča.

Zato ji dovolim, razkriti težavo,

objeta sem znova z radostjo sanjavo.

olgasem