KOLIBRI V TVOJIH VEJAH
Na tebi se je nabrala skorja rose.
Dovolj debela, da bi zadržala težo palčkov.
Čakal si na gobe, ki bi vzklile izpod tvojega jezika.
Macesen je nate začel scati iglice
in ti si gledal v nebo.
Gozdnim živalim si govoril zgodbe.
Volkovi te niso pojedli, ker so te prepoznali.
Lisice te niso skazile, ker so te priznavali volkovi.
Ko sem te iskala, so mi vse gozdne živali lagale.
Naposled te je izdal kolibri za nekaj medu.
Šla sem pote in prispela do smreke.
Živali so rekle, da si nekoč bil tam
in da si danes gozd.
Veverice pravijo,
da je takrat neko dekle leglo na tla.
Volkovi je niso priznali
in lisice so ji pojedle obraz.
Vzklila je kletev.
Zanimiva in nepričakovano kalitev na koncu, ki vse razblini! Čestitke Eva.
Lp, Caki
Najlepša hvala za branje in komentar Caki!
Nekaterih prehodov ne vidimo, morda zaradi različnih dimenzij prostorov ali časa, morda jih lahko prestopimo le brez zamejitve misli, a prav gotovo obstajajo, ker jih ob spoznanju vedno delimo v izrekanju občutenega. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Eva Šubic")
Napisal/a: Eva Šubic
- 13. 09. 2024 ob 01:31
- Prebrano 440 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 194.6