Starejši ko postajamo, bližje so nam izrekajoči planeti;

njihova grabežljivost – s silo pritiskajo na senčno stran

teles. Razmetana prtljaga, obris, ki čaka v vrsti za razpršitev.

Bomo pobarvali svet v brezmejni zmogljivosti ali pa se

bo čopič zataknil v prehodnosti jeseni. Sonce se približuje,

led se razliva, medtem ko se roke držijo v pesteh. Me boš

našla v tako zaprašenem hrupu? Te bom zagledal pred

obličjem svoje spraskane hiše? – Kako te čutim na vnetem

jeziku, kako potiho mi šepetaš v vroči krvi. Kolikor kmalu

se bom stegnil pod težo, tako te bom vdihnil v telesu, kot

tudi zunaj, v zacveteli pomladi, pred razširjenimi očmi.

Luka Višnikar