Toliko vsega puščamo za nekoč.
Za tisti poseben dan.
Toliko srečanj preložimo, prelagamo.
Toliko dni preživimo sami s seboj.
In s svojimi mislimi.
Kot da se niti več ne vzamemo s seboj.
Samo gremo, ali samo smo in čakamo...
Brez sebe.
Pozabili smo biti celi, kot da samo še um vlada svetu.
Ne vprašamo srca, kaj želi.
Dokler ni pozno.
Ali še huje, prepozno.
Takrat pa tavamo v dni, ko se nismo zmenili zase, za druge...
In pogrešamo svoj odložen pristen jaz.
Ki zna ljubiti. Se zna ustaviti. Zna se poveseliti.
A kaj, ko smo se pozabili vzeti s seboj.
Srce gre svojo pot. Lahko čaka. V večnost.
Vzemi s seboj celega sebe.
Pot je kratka.
Trenutek ki se lahko kadarkoli konča.
Dovoli srcu da ti šepeta najlepše dni.
Vse dni.

Barby