Naj berač
svojo prazno malho
spusti v črnico težko;
naj cekin ubogi
zlato rakev ustvari;
naj nekdo,
ki vse se mu izmika
še tako se trudi,
ostal bo večno sam-
v tmni grudi.

Le kaj je tam-
v tmni grudi-
ko sonce okameni;
ko luna več ne beži?

Mar ta pot
v črnino je odeta?

Kaj pa češnje vse dehteče;
kaj pa morje vse bučeče;
kaj pa zora, ki dehti v svetlem jutru;
je to nič, al večnost večna?

"En dih-trenutek večen-
beži
in si…
in si…
in pride čas;
ko več te ni…"

Gruda temna, nič ne govori,
gruda temna samo molči,
ko brata svojga-
v svoje nedrje,
za vekomaj dobi.

francitraven