Večno mlada
Tiho so prinesla leta
med lase mi prvi sneg,
a ko veter mi jih spleta,
je na licih isti smeh.
Nič ne skrivam, kažem sive,
gube, pege, časa zob,
dokler so oči iskrive,
se mi zdi še daleč rob.
In dokler znam pozabiti,
kako hitro kroži svet,
znam še letom pobegniti,
bit’ spet stara šestnajst let.
Malo smešna, malo nora,
a iskrena, prava jaz,
prosto padam brez upora,
nikdar me ne ujame čas!
Prav lepa, resna in hudomušna pesem. Hvala, Lučka.
dobra!
:)
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lučka Franko
- 10. 09. 2024 ob 04:52
- Prebrano 247 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 99.4