Negotovost in strah sta del življenja,

v bojazni sem vedno preobremenjena,

takrat imam polno izčrpavajočih skrbi. 

pogled na prihodnost me straši.

Pozabljam pa, da sem del večje slike

in da vse podobe namenoma niso razkrite. 

Ne zavedam se, da bom vedno otrok,

moj oče, ki me usmerja, se imenuje Bog. 

Kadar malček ne vidi poti in v strahu ihti,

in ne ve, kako se v situaciji pravilno obrniti,

starši smo tisti, ki usmerimo zbeganega otroka

in pričakujemo, da nam brezpogojno zaupa. 

Moja relacija z Očetom je povsem enaka,

četudi se zdi, da je situacija vse prej kot lahka.

Z zavedanjem, da me ljubi in za moj razvoj skrbi,

lažji so izzivi, ker vem, da nad menoj bedi. 

Kadar si ne zaupam in vase ne verjamem,

pogledam nivo višje in skrb nanj premaknem.

Tako kot starši vedno vedo, kaj storiti,

enako moram Očetu zaupanje prepustiti.

Vesolje ve, v kaj se nameravam razviti,

in kakšne izzive moram zato premostiti.

Namesto da nostalgično objokujem preteklo stanje,

zaupam Očetu in sprejmem nadaljevanje. 

Negotovost uma z zaupanjem premostiš,

če ne zaupaš sebi, Očeta vključiš.

Nanj preložiš organizacijo priložnosti,

za roko te Oče vodi z dobrimi občutki.  

Petra Vidmar