POVEJ
Misel se kot oblak na
jasnem nebu pripelje v tvojo sobo
brez oken in vrat, kjer ni nikogar,
razen tebe, ki pogleduješ levo,
desno, navzgor, navzdol, ne vidiš
ničesar, prav ničesar drugega, le ta
oblak, ki se je (kdo bi vedel od kod)
prikradel noter… skušaš ga spraviti
ven, a kako, če ni nobene odprtine.
Zapreš oči, a ga razločno vidiš skozi
veke. Zatisneš ušesa, a slišiš njegov
šepet. Grozljivo! Od kdaj oblaki
šepetajo?! Krčevito stiskaš ustnice,
da ne okušaš. Prikrade se skozi
nosnici, se nekaj časa zadrži v
požiralniku, nato se kot kača ovije
okrog jezika. Zgrabiš jo, a se med
prsti izmuzne v sobo brez oken in
vrat, kjer ni nikogar, razen tebe.
Povej. Kaj čutiš?
naj kot oblaki se svet
naglo spreminja
vse dokončano spet
v pra-staro zginja
ja, občutek, da si živ je lep, dokler ga ne skazi misel in pusti brazgotino. je potem še možna nesmrtnost- nedolžnost, nasmejan obraz.
eni tipi smo prava cinkarna od cinizma. kdo bi to čutil. bolje slep in gluh. kot prišepetavat, crknil boš, crknil boš, ampak, spet je misel ta, ki te reši in si misliš, ti tudi, mona.
ne vem.
lp, m
Miko, hvala za branje in odziv. Vsak trenutek šteje, naredimo si lep naslednji trenutek. LpM
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mateja Vrhovc Mestnik
- 31. 08. 2024 ob 08:29
- Prebrano 173 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 44.89