Povabilo na čaj
Tedaj si tiho rekla: Nocoj snežiš tako mirno. Lahko te vidim skoz padajoče snežinke.
Ko nastavim roko, ulovim eno ali dve, še povsem celi.
Jaz odprem svoj pepelnat nasmeh. Ti z dotikom hromiš svoje zapestje, zapeto v sen.
A tvoje srce je krog. Ki bi se rad ranil ob diamant. Spoznal notranjost
drugega, oko hurikana.
Moje zenice pa so jasno nebo.
V premočeni senci stojim. Strmim
v tvoje čakajoče, izbuljene oči.
Tiho plameneče
Kot svetopisemska prilika in skrivnost, kdo je nagovorjena, ki ostane na koncu pesmi odprta (čeprav se morda sluti iz naslova) ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 30. 08. 2024 ob 21:11
- Prebrano 281 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 100.22