Postavljen v kot, kot koš smeti

Pozabljen od sveta in od ljudi

Star stol, ki je zibal babice in dedke,

Ko so vnuki pestovali igrače in medvedke.

Postaran les in škripajoče noge

Razmajano naslonjalo za utrujene soproge

Le pajka zanimajo te lesene opore,

Na njih lahko spleta svoje šotore.

Vstopim v izbo in ga zagledam

Z rokami podrsam po grčastem lesu

Rešil ga bom preden konča na kresu.

Nežno ga obrišem od starih pajčevin, 

Ta stari zaklad v kotu, rojen iz trdih korenin

Doma ga bom rešil škripajočih bolečin.

Tomaž Jevšenak