V mraku meglenega jutra,
še preden se sonce zbudi,
po prstih odidem iz sobe.
Zavijem se v jopo,
kapuco na glavo
in že me več ni.

V samoto zavita,
brez pravega cilja
- cesta kaže mi pot.
Bežim pred življenjem
- sama pred sabo,
čimprej moram od tod!

Megla je težka,
vlaga me grize,
prezebla sedem na vlak.
Kot mimo bežijo puste poljane,
izginjajo more,
letijo spomini.
Pisk zareže se v zrak.

Spokojna se zdramim.
Lep dan je pred mano,
jutro po sivki diši.
Privijem se k tebi.
Zbežala sem iz teme,
iz bolečine.
v življenje se zdaj mi mudi.

cmera