Žalost tmno reko v svoj okove obuje,
kot prah v vetru v dalj hiti,
tiha črna pot se vije,
celo obzorje skrije.
Pot gorja, pot ubupa,
kot beraški meh se po njej vije,
cula prazna, cula nema,
se nad njo vzdiguje,
žalost tmno reko v svoj objem okuje,
reka žalostno v dalj potuje.
Vse buči, vse besni.
Reka tmna vsa trepeče, ko v dalj hiti,
reka nemih solz svoje žalostne biriče ima.
In pride čas
in pride čas,
ko reka solza-reka gorja se presuši,
ko reka solza se umiri…;
nekoč pa na njej prelep cvet zaživi
in zadehti;
zadehti…

francitraven