
Ob tihem ihtenju oblakov
se rojeva tesnoben dan.
Z dreves in trav
se odceja nebo.
Mokro listje prikriva
križpotja drobnih sledi.
Vzdihi strel v kotu gorovja
odmevajo proti dolini.
Med bliski se v skalni
pečini svetlijo šopki planik.
Njihova vaza je kamen,
lepota sega do srca.
V dolini si škržati
že suše krila.
lepo, čeprav je meni osebno žal, da si spremenila obliko zapisov, pogrešam tiste kratke zgodbe ali haibune :) (nekako je tista zgoščenost imela vsaj zame večjo težo) in še zmeraj jih vidim zložene na strani med platnicami :)
Seveda enako spoštujem vsak dober zapis :)
lpi
Irena, zares sem te vesela, ti mi ne daješ vetra v hrbet, ampak burjo.
Draga Majda, res je težko napisai pravi haiku. Zenovski, Iz narave, brez občutkov, razmišljanj, človeka, brez vprašanj, rim ....
A tebi to kar dobro gre, sploh pa kot tudi sama vidiš, za haiku ni več strogih pravil, tudi v svetovni literaturi ne. Kar seveda odvzema bistvo haikuju, a ni tako le s haikujem, povsod v vseh formah je dovoljeno vse več svobodnih izbir. Zato nič ne oklevaj, piši ... :) saj se najde kdo, ki da namig ali nasvet, da se kakšna reč izboljša, kajti zmeraj smo lahko še boljši in vsi se učimo. V rasti je veliko reči, ki nas najdejo, četudi nam včasih kaj ni všeč :)
Objem zate
Se ne svetiš, a si vseeno zlata!Hvala, Draga,moja Irena!
Lepa impresija!
LpLidija
Lidija, prijetno sem presenečena. Vesela sem vsake pohvale, urednikove pa, saj veš, to je kot žig pri notarju. En lep popoldan želim vsem nam, Majda.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!