PO-POL-NA
Odgriznila je noč svoj košček lune.
Svetloba se odbija čez plitvine,
srebren lesk meglic so naplavine,
igrajo zvezdice na svetle strune.
So k višku dvignile vse trave kline.
Zaprle rože so cvetoče kljune,
dokler jih čas v uvelost ne izpljune.
saj vse kar se rodi, živi, premine.
Ja, danes je napihnjena in polna,
ožarjena blesteča vsa od sonca,
a kmalu spet bo shirana in bolna.
Kot stara sta utrujena zakonca,
ko z jutrom plujeta še v noč brez čolna.
od mrka, do popolnosti in konca.
Izginila bo vsaka sled za nami,
mogoče bodo le smeti molčale,
na zemlji, v zraku, na vesolja rami.
Pesem je dovolj dobra,
da verjetno, ne
bom kar
izginil.
Enkrat bomo vsi, tako ali drugače prešli v drugo dimenzijo. Vse izginja, se spreminja. Čas ne prizanaša nikomur, niti soncu, ne planetom. Vsak obstoj ima rok trajanja.
Hvala za dotik
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 24. 08. 2024 ob 09:20
- Prebrano 218 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 63.01