Na vrhu hriba sem obstal.
V vetru oblačila so zaplapolala,
zagledal sem se v dolino – v mesto.

Vse luči, tedaj prižgane, so vabile me nazaj.
Čeprav sem daleč bil, zavedal sem se tega,
da potrebna sta mi njen lesket, bližina.

Moja pot ne konča se na vrh gore,
na mojo pot življenje trosi trnje,
v vetru nekje daleč za obzorjem
šumenju viharjev v oceanu prisluškujem.
Izgubljen na poti hrepenenja,
na svoji poti iščem vsako sled življenja.
.

Sem sam in mislim,
da brez tebe sem odlično,
ob tem opazim v odsevu vode
svojo dušo brezoblično.

Brezbarvna koža,
brez nasmeha je obraz,
razočaran sem nad sabo
na koncu te poti za mene je poraz.

Zamišljen sem na vrhu hriba,
v vetru moje misli se izgubijo,

filozof sem,

ki nihče ga ne posluša,
imam postarano telo
in v njemu le osamljena je duša.

Tomaž Jevšenak