Zaslepljen sem s svetlobo sonca,
tem jasnim dnevom kar ni videti konca.
Zjutraj vstanem
preden se sonce prebudi,
preden prebujeno nebo
okoli njega zardi.

Vozim se po sivih cestah
ujet sem; način življenja me drži v kleščah.
Vsak dan se vozim po vročem asfaltu,
sledim obljubam o velikem bogastvu.

Vsak dan lažem sam sebi,
da s tem ko to delam
koristim
svoji ne bleščeči karieri.

Prestar sem, da bi si upal
prekiniti ta tok življenja,
preutrujen sem, da bi  spet
v teku izpustil svojega
pisanega zmaja v zrak.

Nisem zelo svoboden
a sem pač tak.
Upam, da bodo nekoč svobodni
moji otroci.
Zato jim bom podaril zmaja.
Naj ulovijo svojo mavrično srečo
naj bo to za njih osvoboditveni znak
mojega izgubljenega raja.

Tomaž Jevšenak