pozna jesen
topel dan
smeh troje otrok se razlega ob reki
listje se smeje z rumenimi usti, boža z rdečimi rokami in kliče z rjavimi glasovi
le hladna smaragdna reka tiho teče, mirno, skoraj potuhnjeno, in čaka
opazuje igro treh otrok
lovijo se, smejijo, nabirajo listje
zaželijo si vej, samo treh, za vsakega eno
dve že imajo
miloš si zaželi ravno tiste tamle, vitke, oblečene v najlepšo obleko
steguje se nad reko, težko bo do nje
ah, kaj bi s tisto, nevarno je, mu pravim
ne, tale je zame, ravno pravšnja je
in stopi na rob, čisto na rob, iztegne svojo drobno ročico še malo naprej samo še centimeter in moja bo, pravi
miloš, ne, se zaslišim
ko mu zdrsne in omahne v reko
ni ga
strah in groza
solze in kričanje
hromenje rok in nog
srce zastane
pljuča ne dihajo
voda je ravno tam zelo globoka in vrtinči se
požira vse, kar se k njej primakne
sklonim se nad gladino, v upanju, da ga zagledam
zaman
in že prihajajo ljudje
iskanje
čakanje, da ga reka izpljune, da ga reka ne mara več
in vse, kar mi še tolče v spominu, je bela rjuha
mokra, cedi se smaragdna voda
in v njej obris
negiben
nikoli več slišen
in tvoj obraz v beli krsti
z belimi cvetlicami
negiben
nikoli več smejoč



nekaj dni kasneje sem našla tvojo rdečo čepico na obrežju smaragdne reke
zalučala sem jo nazaj, v njen hladen objem
naj jo ima, hinavka

sheeba