Ne ustreza ti moja podoba,

moj karakter, moja svetloba.

V tvoji glavi slika je drugačna,

zate moja iskrenost ni privlačna.

Moja edina, ki si me rodila,

želja, da bi tebi ugodila,

se je izjalovila, 

nisi mi objema dovolila.

Tvoje tegobe skušala sprejeti

tvojo nesrečo razumeti.

Nikoli zate nisem zadosti.

Nisi zmogla slišati britkosti,

vse kar sem rekla, 

praviš, da si ti se bolj opekla.

Vse kar sem doživela,

ti si komaj preživela.

Vse kar tebi rada bi zaupala,

raje sem utihnila, obupala.

Razumem, bilo je nevzdržno,

otroštvo tvoje polno mržnje.

A nikoli nisi me spoznala,

trudila se, a ljubiti mene nisi znala.

Dolgo časa sem se s sabo bojevala,

sem se bala, res obupovala.

Tvoja bolečina me kot njivo razorala,

dvome zasejala,

zaupanje vase izdala.

Njega si izbrala za moža,

zanj bila najlepša roža,

a si le zase ga potrebovala,

meni nisi ga nikoli kot očeta dala.

Vem, oba bila sta ranjena otroka, 

da to vidiš, ne rabiš preroka.

Bila sta res povezana, 

iz te slike jaz izrezana.

Takrat res nisem razumela,

se obsojala, ugajati želela.

A zdaj mi postaja vse bolj jasno,

nič več ni očitanje preglasno.

Kar sem preživela,

pekel usode dojela. 

Zdaj vem, da drugače nista znala,

nista vedela, ne zmogla. 

Vem, da sem tudi sama prizadela,

svoje otroke premalokrat objela. 

Vse to so odnosi, 

ki jih človek v sebi nosi. 

Zamera, jeza, kakor kisel deš rosi,

uničuje in težko se preboli,

ker razjeda in boli. 

Zdaj sem za sabo pustila, 

iz sebe sem obup izlila

in si odpustila. 

Hvaležna sem za kar sem doživela,

sebe sem sprejela.

Je bilo in je minilo,

je sledi pustilo,

me v močno osebo zgradilo,

z dobroto, srčnostjo me nagradilo. 

Iz teme sem stopila,

marsikaj odkrila.

Kar mi je dano, sprejemam 

spreminjam se, objemam. 

Verjamem, da se da,

ko človek spozna.

Zaupanje vase je edino,

sreče v življenju vodilo. 

Ja in ljubezen ki jo imaš,

sebi in le izbrancem predaš.

Srce zdaj posluša, pomaga, ne išče,

vse kar potrebujem me obišče.

olgasem