Rad bi živel na plaži v bližini oceana,
pod palmo bi sedel z nogami v vodi vse do mraka,
s prsti bi prešteval bela zrna sprana,
noč marsikatera bi bila v hladu neprespana.

Zakoreninjen v hišo sedim pod delujočo klimo
in vpijam hladno valovanje zraka,
kot, da smo v savni zunaj se potimo,
a v hiši nas ujetnikov usoda čaka.

A zunaj žge razžarjeno poletno sonce,
s prijatelji, zdaj skačemo od sence pa do sence,
ubežati si želimo iz te vroče džungle vse betonske.

V hladu gozda najdem star tolmun pod slapom,
z nežnim curkom hladi izvir ga z vodnim blagom,
hvaležno potopim se v ta zaklad narave.

Tomaž Jevšenak