Vsak zase po svet hiti,
a samo sijoče zvezde sveto nam na nebu,
a samo sonce v dehtečem jutru svet krasi.
Vsak zase po našmo svet hiti, ves čas našga življenja.
Nekje tam daleč skeleč prah popotnike duši,
temačne dni odnese naj veter, tja v širno dalj.
Vsak človk včasih tudi žalostne solze spusti,
le kri na trnih ostrih mu sled pusti.
Vsak zase po svet hiti,
ti svet mračan, ti svet grenak, ti svet sladak…,
vsak zase vetrič lovi,
kot popotnik,
a samo nežen glas tic.., a samo tihi šum morja…,
okrog in okrog
a nekoč….,
črnica tmna zaihti…,
nema solza
nam po licih polzi, ko svojga brata v svojo izbo položi,
zvezde sveto nam v tmni noči,
življenje vsak zase pod soncem žvi, včasih ljubeče, včasih boleče, včasih hromeče,
a vsak dan se sonce rodi, a vsak dan sonce odhiti,
zvezde sveto nam na nebu,
vsak zase po svetu hiti,
a na koncu, le apostrof na zemlji mili
nam nemo govori.

francitraven