Ona z njim bi kavo pila,

pa njegovo je srce zgubila.

Rada vsaj na lice bi ga poljubila,

a mu je kot dobra duša obljubila,

da pri miru ga bo zdaj pustila.

Leže sama v travo,

v mislih pije kavo.

Večkrat sanja za oba,

ker ima srce za dva. 

Zdaj je sama,

zato spomini so omama.

Nič več ne boli tako zelo,

ali pa si ne prizna kako.

Kava se je ohladila,

ker je nista spila.

Solza se iz nje je zlila,

lica ni njegovega zmočila.

Ve, da ni prav nič mu pomenila,

cigareta v dim se spremenila.

Ostala je le črna usedlina,

in v pepelu njena bolečina.

olgasem