Sem kot bel kmet na polju iz kvadratov,
sam v boju proti daljni temni vojski,
blodim z družbo v gozd demonski,
sit reklam sem in plakatov.

Sledil obljubam sem skoz vetra pajčolane,
obetal sem si silne in junaške slave,
videl sem se že kar z zlato krono na vrh glave,
a prišel dih je smrti in pogube.

V blatnih jarkih prestrašeni smo zmrzovali,
ponoči kriki, bliski, so se z mano bojevali,
ihtel sem skrit v blatni in krvavi mlaki,
od sanj o zmagi, zgolj, ostala je poguba.

V trenutkih, ko se nismo s strahom bojevali,
želel sem le, da bi me črna konjenica vzela.
Na nebu daleč videl sem leteti bele ptice,
zavidal sem jim njihovo svobodo.

Postal sem otopel, kot zver ujeta,
usoda se je z mano kakor mačka z miško poigrala,
kot muhi v kozarcu moja je rešitev obledela.
Zavedel sem se, da je resnica davno, oslepela.

Tomaž Jevšenak