na svetu ni dovolj krajev
ki bi jih razpotegnila s svojimi očmi
moj glas je prešibak da bi
priklical roje zvezdnih utrinkov
ostanejo mi drevesa
ki jih prepoznam po objemu
sence hrapave skorje
kolone mravelj
jočem za tistim lepim kamnitim mostom
simbolom neminljivosti
kjer oblaki povezujejo med seboj
vrhove mogočnih gora
na svetu ni dovolj ptic
da bi napolnile vsa gnezda
v krošnjah osamljenih dreves
in skalovju odmaknjenih planin
oslepela in oglušela blodim
od reke do reke od mostu do mostu
v iskanju
železo počasi rjavi
na svetu ni dovolj naju
vetra ki suši solze
sreče in žalosti

modricvet