bila si zdavnaj že v meni
jutri bova jedla riž
te rože bodo ovenele
deževalo bo
vse je že bilo
neizogibno je
da sem se vrnil
vsaj kot tvoja projekcija
stopil iz fotografije
zdaj hočeš vse zvedeti
o mojem življenju
ker
iz mene si
od kdaj
od kod
vztrepetala bi
ganilo bi te do solz
ostala si z besedami
praviš
z nečim kar iz groba raste
in ne more biti poraženo
iz nujnosti
in ni stvar
dobrega ali slabega okusa
da
bila si
živela si v meni
ko te še ni bilo
iz tebe praviš se rojeva le beseda
da
beseda si
pesem te priziva
Uf Miko, tole pa je romanticno v pravi obloki besede. Zelo lepo
hvala, Crni kos. ves čas se po malem zavedam, da se pogovarjam sam s sabo, oz. z nekom, ki ga (še ali pa več ni). na kak način živi v meni, ali pa sem jaz v njem, vse do izvora. in, seveda, tu so srečanja in ljubezni, brez katerih to potovanje ne bi bilo mogoče.
tudi slutimo, da je vse že bilo. naposled, beseda, za nas osamelce, ki morda prikliče novo, ker radost je, čeprav brezčasna, vedno veselje nad prihodnjim.
to pa je že višji čas in malce skregano, priznam.
lp, m
Ob tem tvojem, liričnem izpevu, poet miko, je nujno na ogled in prisluh si obuditi pospale čute ... Sem jih kar takoj pognal na sprehod med verze ...
Lepo pozdravljen,
Sašo
me veseli, Sašo. ne vemo, kaj vse še pride, na nek način je vse v tem sedaj.
čakam na pico.
lp, m
(lep pregovor imamo, kdor čaka, nikdar ne dočaka ..., pozabljen.)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 12. 08. 2024 ob 00:49
- Prebrano 482 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 147.81