Utrujen sem obstal v parku
s pogledom sem zataval med oblake
na klop sem sedel tam pod bronaste junake,
zazrt v nebo, na nebu zvezd je pajčevina.

V ozadju parka utihne prometna simfonija,
ples svetlobnih stožcev v vejah drevja,
k počitku, v hlad noči, gre spat pregreta zemlja,
na asfaltnih potkah ples svetlobe – čista čarovnija.

Sedim osamljen in počutim se izgubljeno
v mravljišču mesta prepolnega betonskih stolpov,
v noči, v vetru, v krošnjah listje prebujeno.

Zaprl sem oči in v krošnjah videl sence orlov,
pod njimi reka, polna osvetljenih čolnov,
zaslišal krik sem, moj smeh in jok v noči osvobojena.

Tomaž Jevšenak