1.

Svet pada v resnico. Pada v

korenine in ko oči gledajo

nepoznan jezik. In edina reka,

nevidna, krvava teče čez ostrino

noža. Prekriva ga. Rezilo dobi

obratno smer. Ptice se šopirijo

in si lomijo krila. Sence presegajo

postave. Njihova bol je entiteta.

Ko brani trnjev prestol, pešači

na goro. Gora je privid. Gora je

brezno. Brani svoje srce. Prebada

ga in gleda drugam. Življenje je

vodnjak. Ujeta voda, ki ima svoj

čas. Reka nima časa. Je samo

rdečina, ki čaka na ime.

2.

Nebo srka vodo. Voda pada na

tla kot bodala jezikov. Prikrivanje

se spreminja v črnino in ta črnina

srka svetlobo. Tišina je hripava.

Glasnost je hrumeča. Steklo, ki je

odsev, je v črepinjah. Odsev je

nesmrten, zato ustvarja razbitine.

Korenine so reki sestre. Vodnjak

je reki brat. Glas iz teles prehaja

v zrak. V zraku hrešči. Veter ne

pozna sodbe. Raznaša glasove

in opazuje nabrano težo, kako v

prostem padu pada na telesa.

Telesa, ki nimajo luči, so nesnažne

ptice. Ptica je človek v nastajanju.

Človek s čistim obrazom, je reka.     

3.

Človek pada v resnico. Zemlja se

odstre in notranje sonce žgečka

podplate, ali greje, ali žge. Kože se

topijo kot budno srce. Kože gojijo

tegobe kot rana,  ki se ne zaceli.

Sence izbirajo svoja načela. Rane, ki

krvavijo, zamenjajo svetlobo za temo.

Načela postanejo smrtonosna dogma.

Nebo je razklano. Temačnost vesolja

sveti na telesa s prebadajočimi žarki

nevidne svetlobe. Telesa pomrznejo

ali  vnamejo ogenj. Ogenj je dramilo.

Ogenj je sprožilec, ki očem povrne

vid. Reka je voda, ki ni v mirovanju.

Ne krvavi. Vsaka kri je tudi voda,

da se premakne.

Luka Višnikar